»Smo namreč gledališče, ki z zelo malimi vlaganji vrača mestu in tudi državi zelo veliko in v teh 30 letih smo zrasli od morda lokalnega pojava do danes enega pomembnih ambasadorjev slovenske kulture tudi v tujini.«
»Pripravljali smo ga v razmerah, ki so nam večkrat nastavljale ogledalo, od prostorske stiske do vsakodnevnih organizacijskih izzivov. A prav zato sem še toliko bolj ponosna, da nam je uspelo ohraniti jasen fokus, zgraditi vsebinsko celoto, okrepiti mednarodne povezave, in kar je najpomembnejše, ustvariti prostor, kjer se igralci resnično srečajo z občinstvom. Jubilej nas ni utrudil, ampak utrdil.«
»Ne obravnavati tem, povezanih z grozo, ki je sama ne doživljam, zagotovo ni rešitev. Hkrati pa se mi zdi nujno, da se kot avtorica vsebin spoprijemam z dilemami, vprašanji in nenehnimi občutki sramu in krivde.«
»Ne gre za oživljanje in podoživljanje nečesa, česar absolutno ne moremo razumeti, ampak za neko faktično reprezentacijo dogodka, prek katerega dobimo občutek vseobsegajoče groze in nerazumevanja tovrstnih zgodb.«
»Vzpostavljanje in rušenje osebnostnih meja postajata nepogrešljiva veščina, avtonomija je predstavljena kot najvišja vrednota, a vseeno smo ujeti v zgodovinske posledice stereotipizacije spolnih vlog, ki se še dodatno razraščajo v paradoksalnem svetu politične hiperkorektnosti in new-age aktivizma.«
»Skozi avtorske prizore ustvarjalci premišljujejo svoj položaj v družbi in preizkušajo meje med lastnim prepričanjem in naučenimi vzorci, preizprašujejo dinamiko spolov, izpostavljajo spolno nasilje med vrstniki, spregovorijo o lastnih strahovih, stiskah, jezi in krivici, o občutku krivde in iskanju izgovorov, ki jih poznamo vsi, a si o njih ne upamo spregovoriti.«